SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 9. februarja 2006 (Jezik postopka: angleščina)
„Neizpolnitev obveznosti države – Šesta direktiva o DDV – Členi 2, točka 1, 5(4)(c), 12(3) in 16(1) – Transakcija na ozemlju države – Javna dražba blaga, ki je v postopku začasnega uvoza – Provizija dražitelja“
V zadevi C‑305/03,
zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES, vložene 16. julija 2003,
Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopa R. Lyal, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožeča stranka,
proti
Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska, ki ga zastopata C. Jackson in R. Caudwell, zastopnici, skupaj z N. Painesom, QC, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi A. Rosas, predsednik senata, J.-P. Puissochet, S. von Bahr, U. Lõhmus (poročevalec) in A. Ó Caoimh, sodniki,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodna tajnica: L. Hewlett, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 16. decembra 2004,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 24. februarja 2005
izreka naslednjo
Sodbo
1 Komisija Evropskih skupnosti s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska s tem, da za provizijo, ki jo prejmejo dražitelji pri prodaji na dražbi umetniških del, zbirk in starin, ki se uvozijo v okviru postopka začasnega uvoza, uporablja nižjo stopnjo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV), ni izpolnilo obveznosti iz členov 2, točka 1, 5(4)(c), 12(3) in 16(1) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL L 145, str. 1), kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 1999/49 ES (UL L 139, str. 27) (v nadaljevanju: Šesta direktiva).
2 Ta tožba se zlasti nanaša na DDV, ki se uporablja za prodaje na dražbi umetniških del, zbirk in starin, ki so na ozemlje Združenega kraljestva vnesene po postopku začasnega uvoza in se po prodaji uvozijo na ozemlje Skupnosti.
Pravni okvir
Skupnostna ureditev
Šesta direktiva
3 Člen 2 te direktive določa:
„Predmet davka na dodano vrednost je naslednje:
1. dobava blaga ali storitev, ki jo davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države za plačilo;
2. uvoz blaga.“
4 Na podlagi člena 5(4)(c) te direktive je kot dobava prav tako v smislu člena 1 navedenega člena mišljen:
„prenos blaga po pogodbi, na podlagi katere se plača provizija na nakup ali prodajo.“
5 Člen 11(B)(1), (3) in (6) Šeste direktive določa:
„1. Davčna osnova je carinska vrednost, določena v skladu z veljavnimi določbami Skupnosti; to velja tudi za uvoz blaga iz člena 7(1)(b).
[…]
3. Davčna osnova vključuje, če že niso vključeni:
(a) davke, dajatve, prelevmane in druge takse, ki se plačajo izven države članice uvoza, in tiste, ki se plačajo zaradi uvoza, razen davka na dodano vrednost, ki se odmeri;
b) postranske stroške, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in zavarovanja, ki nastanejo do prvega namembnega kraja na ozemlju države članice uvoza.
‚Prvi namembni kraj‘ je kraj, ki je naveden na tovornem listu ali katerem koli drugem dokumentu, s katerim se blago uvozi v državo članico uvoza. Če prvi namembni kraj ni naveden, se za prvi namembni kraj šteje kraj prvega pretovora blaga v državi članici uvoza.
Prav tako lahko države članice v davčno osnovo vključijo zgoraj navedene dodatne stroške, ki nastanejo pri prevozu v drug namembni kraj na območju Skupnosti, če je ta kraj znan ob nastanku obdavčljivega dogodka.
[…]
6. Z odstopanjem od odstavkov od 1 do 4 lahko države članice, ki 1. januarja 1993 niso uporabljale možnosti iz tretjega pododstavka člena 12(3)(a), določijo, da je davčna osnova za uvoz umetniških predmetov, zbirk in starin iz člena 26a(A)(a), (b) in (c) enaka delu zneska, ki se določi v skladu z odstavki od 1 do 4.
Ta del se določi tako, da je davek na dodano vrednost, ki ga je tako treba plačati pri uvozu, v vsakem primeru enak najmanj 5 % zneska, ki se določi v skladu z odstavki od 1 do 4.“
6 Člen 12(3) te direktive določa:
„(a) Splošno stopnjo davka na dodano vrednost določi vsaka država članica kot odstotek od davčne osnove in je enaka za dobavo blaga in za opravljanje storitev. Od 1. januarja 1999 do 31. decembra 2000 ta odstotek ne sme biti nižji od 15 %.
[…]
Države članice lahko uporabljajo tudi eno ali dve nižji stopnji. Te stopnje se določijo kot odstotek…
