Pojasnilo FURS št. 4230-582/2017-13 z dne 27. 12. 2017
Pojasnilo davčnega organa navajamo v celoti.
V zvezi s sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče EU) v zadevi C-288/16 v povezavi z že izdanim pojasnilom št. 4230-582/2017- 2 z dne 13. septembra 2017 (v nadaljevanju: pojasnilo) ter sodbo C-33/16 smo prejeli številna vprašanja z različnimi primeri. Zato v nadaljevanju dodatno pojasnjujemo DDV obravnavo storitev, povezanih z izvozom ter tudi nekatere druge dileme, ki so se izpostavile v okviru dodatnih vprašanj in odgovore na vprašanja.
Uvodoma naj pojasnimo, da se sodba C-288/16 nanaša le na razlago določbe e) točke prvega odstavka 52. člena ZDDV-1, medtem ko se sodba C-33/16 nanaša na razlago 53. člena ZDDV-1.
1. Kraj opravljanja storitev
Za vsako opravljeno storitev je treba najprej ugotoviti kraj obdavčitve te storitve. Zakon o davku na dodano vrednost - ZDDV-1 kraj obdavčitve storitev določa v členih 24 do 30.e, pri čemer imajo posebna pravila prednost pred splošnim pravilom.
Za storitve prevoza blaga, opravljene davčnemu zavezancu, se kraj obdavčitve določa v skladu s splošnim pravilom iz 25. člena ZDDV-1. ZDDV-1 v prvem odstavku 25. člena določa, da je kraj opravljanja storitev, ki jih prejme davčni zavezanec, ki deluje kot tak, kraj, kjer ima ta davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti (torej po sedežu prejemnika).
Če se storitve prevoza opravijo osebi, ki ni davčni zavezanec, je treba upoštevati 28. člen ZDDV-1. Kraj opravljanja prevoza blaga, razen prevoza blaga znotraj Unije, osebam, ki niso davčni zavezanci, je kraj, kjer se opravlja prevoz, pri čemer se upošteva prevožena razdalja. Kraj opravljanja prevoza blaga znotraj Unije osebam, ki niso davčni zavezanci, je kraj začetka prevoza. »Prevoz blaga znotraj Unije« pomeni prevoz blaga, pri katerem sta kraj začetka prevoza in namembni kraj na ozemlju dveh različnih držav članic. »Kraj začetka prevoza« pomeni kraj, kjer se prevoz blaga dejansko začne, ne glede na prevoženo razdaljo do kraja, kjer se blago nahaja, »namembni kraj« pa je kraj, kjer se prevoz blaga dejansko konča. DDV se ne obračunava za tisti del prevoza blaga znotraj Unije, ki se opravi osebam, ki niso davčni zavezanci in se nanaša na vodne poti, ki niso del ozemlja Unije.
Če je kraj obdavčitve Slovenija, je treba v skladu s pravili ZDDV-1 nadalje ugotoviti, ali je storitev oproščena ali obdavčena (če je obdavčena, po kateri stopnji je obdavčena). Če je kraj obdavčitve storitve druga država, se glede DDV obravnave te storitve upoštevajo pravila te druge države.
Več o kraju opravljanja storitev je pojasnjeno v pojasnilu, objavljenem na spletni strani FURS: TUKAJ >> (stran 71).
Identifikacija za namene DDV ter poročanje v DDV-O in RP-O
Če slovenski davčni zavezanec opravi storitev, katere kraj obdavčitve se določi v skladu s 25. členom ZDDV-1, davčnemu zavezancu s sedežem v drugi državi članici, je kraj obdavčitve te storitve druga država članica in ne Slovenija. Slovenski davčni zavezanec mora o tej storitvi poročati v polju 12 obračuna DDV-O ter v RP-O. Plačnik DDV v drugi državi članici je prejemnik storitve (le-ta mora obračunati DDV v državi, v kateri ima sedež).
Če davčni zavezanec še ni identificiran za namene DDV, se mora pred prvo opravljeno tovrstno storitvijo identificirati za namene DDV (deveti odstavek 130. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost - pravilnik).
Če je storitev opravljena davčnemu zavezancu s sedežem v tretji državi, je kraj obdavčitve tretja država, opravljene storitve pa se ne vključi niti v DDV-O niti v RP-O. Davčnemu zavezancu, ki ni identificiran za namene DDV, se zaradi take storitve ni treba identificirati za namene DDV.
Če slovenski davčni zavezanec opravi prevozno storitev drugemu slovenskemu davčnemu zavezancu, je kraj obdavčitve Slovenija. DDV mora obračunati izvajalec storitve in o njej ustrezno poročati v DDV-O (polje 11 in 21 obrazca DDV-O).
2. Storitve, povezane z izvozom in odbitek DDV
Iz sodbe C-288/16 nedvoumno izhaja (točka 23), da je treba določbo člena 146(1)(e) Direktive 2006/112/ES oziroma e) točke prvega odstavka 52. člena ZDDV-1 razlagati tako, da obstoj neposredne vezi ne pomeni samo, da opravljanje zadevnih storitev v skladu z njihovim namenom prispeva k dejanski izvedbi transakcije izvoza, temveč tudi, da se te storitve opravljajo neposredno za izvoznika (pošiljatelja) ali naslovnika (prejemnika) blaga iz navedene določbe.
Z vidika DDV obravnave se vključenost ostalih deležnikov v posel presoja posebej po določbah ZDDV1 (posredništvo, posredno ali neposredno zastopanje, mednarodni prevoz blaga), v odvisnosti od tega, ali se te storitve opravljajo neposredno za pošiljatelja ali naslovnika.
Oprostitev iz določbe e) točke prvega odstavka 52. člena ZDDV-1 se ne uporablja za opravljanje storitve, ki se nanaša na transakcijo prevoza blaga v tretjo državo, če se ta storitev ne opravlja neposredno za pošiljatelja ali naslovnika tega blaga. To pomeni, da storitev prevoza blaga, ki jo opravi podprevoznik, ni oproščena plačila DDV v skladu z e) točko prvega odstavka 52. člena ZDDV-1. Enako velja tudi za druge storitve, povezane z izvozom, ki jih opravijo podizvajalci.
Sodba se nanaša na storitve, povezane z izvozom blaga (dobavo blaga v tretje države), pri čemer pa jo je treba upoštevati tudi, če se npr. storitev prevoza opravi znotraj EU, pa gre za del prevoza blaga, ki je namenjen v izvoz. Tudi v tem primeru je plačila DDV v skladu z e) točko prvega odstavka 52. člena ZDDV-1 oproščen prevoz blaga, ki je neposredno…
